Vse do novega veka so skoraj vsako nalezljivo bolezen, ki se je pojavila nenadoma, trajala določeno obdobje ter povzročila množično okuženost in smrtnost, šteli za kugo. Poleg prave kuge, ki so jo prenašale podgane z okuženimi bolhami, se je pod njenim imenom skrivalo še nekaj drugih bolezni: od koz, tifusa, griže, malarije, sifilisa in pegavice do kolere in gripe. Iz poltisočletne prisotnosti Rimljanov na naših tleh o epidemijah zgolj sklepamo po številnih izbruhih v soseščini in po vrsti arheoloških ostankov. Prva srednjeveška kuga na Slovenskem naj bi izbruhnila leta 792, ko sta po Valvasorjevem pisanju poplavljali Sava in Drava, uničili polja in tako povzročili lakoto. Po njegovem naj bi tudi zaradi strupene kuge leta 1006 v Ljubljani in bližnji okolici pomrlo kar 17.000 ljudi. Ljudje so verjeli, da je kuga božja kazen in da bolezni povzročajo zli demoni. Na slovanskem vzhodu so si kugo predstavljali kot suho, belo ženo, včasih tudi kot skupino žensk, v germanskih deželah pa naj bi kuga prišla v podobi zakonskega para, smrtnjaka s koso na rami in njegovo ženo smrtnico z grabljami v rokah.
Ni stoletja brez kuge Leta 1480 so na Kranjsko kakor iz knjige Razodetij prijahali štirje jezdeci apokalipse: najprej so prišle kobilice, nato vpadi Turkov in Madžarov, nazadnje pa je izbruhnila še kuga. Pojavu in širjenju kužnih epidemij so v Ljubljani botrovale slabe higienske razmere in prepletanje stanovanjskih prostorov s hlevi, kjer so kraljevali zajedavci. Izbruhi kuge so bili v mestu še posebej hudi v 16. stoletju, bilo jih je kar šest, in so bili stalni spremljevalci turških vpadov. 
|
V času nevarnosti izbruha sta tako mestna kot deželna oblast sprejeli različne protikužne ukrepe. Leta 1512 je dal cesar Maksimilijan izgnati Rome iz dežele, češ da so turški vohuni in da razširjajo kugo. Leta 1570 je mestna straža odganjala berače izpred mestnih vrat, saj so bili kot potepuhi prenašalci okužb. Ulice in trge so začeli čistiti dvakrat na teden, dosledno zapirati mestna vrata in pokopavati trupla zunaj mestnih zidov. Meščani so odstranjevali gnojišča in polovili potepuške živali, po priporočilu mestnih oblasti leta 1599 pa so lahko vso mrhovino zmetali kar v Ljubljanico. Šele infekcijski red iz leta 1625 je v Ljubljani prepovedal svinje v stanovanjih. Da bi preprečevali okužbo, so prekajevali hiše z brinom, po dvoriščih pa kurili grmade. Pisma so prekadili nad plamenom, denar so umivali z milom in soljo, okužene predmete pa sežgali.
Prepoved gibanja in zaprte meje Deželne oblasti so prepovedale vsakršno shajanje na sejmih, večjih cerkvenih shodih in romanjih, družabnosti v gostiščih in na praznovanjih. Za prekrške so zagrozili z denarno in telesno kaznijo. Nemalokrat so zaprli mejo in ogradili mestna ozemlja z ograjami ter vojaškimi kordoni. V obrambo pred kugo, ki je pretila iz Ogrske in Hrvaške med letoma 1638 in 1641, so podrli vse mostove, razorali vse ceste ter ukinili prevoze z brodom preko Save, Kolpe in Sotle.
Beli križ in izolirnice Voz, s katerim so vozili obolele v lazaret ali mrtve na grobišče, je bil označen s črno zastavico in belim križem. Okužene hiše so zaprli, ogradili in na vhodna vrata z apnom narisali bel križ v znak. Za izolirane prebivalce je mestna oblast celo zaposlila raznašalce pijače in živil in jih opremila s košaro na drogu. Že leta 1280 je bila zunaj mestnega obzidja ustanovljena prva izolirnica za gobavce (leprozorij), leta 1453 je delovala tudi na Rožniku, leta 1534 pa so zgradili leprozorij v bližini cerkve sv. Petra ob Ljubljanici. Pozneje je bil na tem mestu zgrajen lazaret za bolnike s sifilisom. Dokler ni Ljubljana leta 1786 dobila prve civilne bolnišnice, so za bolnike, onemogle, ostarele in najdenčke dolga stoletja skrbeli špitali in dobrodelne ustanove. 
|
Tudi Ljubljana je skupaj s predmestji v spomin in opomin o divjanju kuge zaznamovana s spomeniki. Na pritlični hiši na Krakovski ulici s številko 21 je kamnito kužno obeležje žalujočega angela, ki sedi na mrtvaški glavi, v rokah pa ima peščeno uro. Urbana legenda pripoveduje, da naj bi se kuga iz leta 1599 ustavila prav pri tej hiši. V spomin na draveljski izbruh, ki naj bi v dveh tednih vzel 100 življenj, so Draveljčani in Ljubljančani v zahvalo za preživetje postavili kužno ali debelo oziroma Rokovo znamenje ob Celovški cesti ter cerkev sv. Roka, srednjeveškega zavetnika pred kugo. Na Kongresnem trgu pred uršulinsko cerkvijo stoji steber sv. Trojice, ki ga je tja prestavil arhitekt Plečnik leta 1927 izpred kavarne Evropa. Tam je pred nekdanjim samostanom bosonogih avguštincev že od leta 1693 stal leseni spomenik deželnega glavarja Herberta Turjaškega, ki ga je postavil ob stoletnici zmagovite bitke pri Sisku in v zahvalo, ker je bila Ljubljana rešena kuge, ki je tedaj razsajala na Dunaju.
Z brazgotinami na obrazu med nune V 18. stoletju so se v mestu pojavile črne koze, ki so med letoma 1790 in 1829 v petih ljubljanskih župnijah zahtevale skoraj 2000 življenj. Dekleta iz višjih slojev so po prebolelih kozah, zaznamovane z brazgotinami po obrazu, pogosto odšle v samostan. Čeprav je kirurg Vincenc Kern že leta 1801 izvajal variolizacijo in izdeloval cepivo iz kravjih koz, je bila epidemija koz v 19. stol. ljubljanska stalnica (kar sedem izbruhov med letoma 1831 in 1886). Na začetku 30-ih let 19. stol. se je črnim kozam pridružila še kolera. Leta 1855 je epidemija dosegla vrh: v Ljubljani jih je od 20.000 prebivalcev zbolelo skoraj 400, umrlo pa skoraj 40 % obolelih. 
|
Tuberkuloza, jetika, bela kuga ali sušica Z vzponom industrializacije je v 19. stol. tuberkuloza dobila nov zagon. Zaradi rdečih oteklih oči, pljuvanja krvi, bledičnosti ter občutljivosti za svetlobo so imeli jetiko za nekakšen vampirizem. V 90-ih letih 19. stol. je bila v Ljubljani tuberkuloza vzrok za petino smrti. V Cukrarni je jetika na prelomu 20. stol. odnesla tudi pesnika moderne, Dragotina Ketteja in Josipa Murna. Zdravniki so svetovali zdravo prehrano, brezskrbno življenje in gibanje na svežem zraku. S plakati na javnih mestih so ljudi seznanjali z načini okužbe, znaki bolezni in ozaveščali o uporabi pljuvalnikov.
Škodljiv ljubljanski zrak? Vse do izsušitve Ljubljanskega barja je veljalo, da je meglen in vlažen ljubljanski zrak strupen in da "napravi ljudi sprejemljive za zlobne in strupene zarodke". Toda zdravnik Marko Gerbec je na podlagi meteorološko-medicinskih opazovanj med letoma 1697 in 1717 to tezo ovrgel že pred tremi stoletji. Res pa je, da je v Ljubljani veliko bolnikov zbolelo za malarijo, ki so jo z barja prinašali komarji. Med letoma 1823 in 1834 je v Ljubljani deloval tudi zdravnik dr. Fran Viljem Lipič, ki je že pred Pasteurjem slutil, da se vzroki bolezni skrivajo v umazaniji, in se zgražal ob dejstvu, da so ženske zbolevale, ker so bile premalo oblečene, moški pa zaradi prekomernega pitja alkohola. Ob koncu 18. stol. se je v mestu stalno naselila vojska in zaradi slabih higienskih razmer je bil tifus njen zvesti spremljevalec: samo leta 1797 je terjal 625 žrtev. Ob izbruhu epidemije leta 1910 se je okužilo tudi civilno prebivalstvo. Magistrat je uvedel karanteno, razkuževanje javnih in zasebnih stranišč ter določil posebno perico, ki je prala perilo okuženih. Še v začetku 19. stol. so bili higienski pogoji ob porodih slabi, rojevalo se je doma na tleh, večina novorojenčkov, okuženih s tetanusom, pa je umrla. Med otroškimi nalezljivimi boleznimi so strašile še ošpice, škrlatinka in davica, ki je v 19. stol. veljala za pravo otroško kugo. 
|
Med prvo svetovno vojno ni bilo nalezljivih bolezni v večjem epidemičnem obsegu, razen jeseni 1917, ko je v Ljubljani izbruhnila griža, med katero je umrla tretjina od 93 obolelih. Večji strah je povzročila španska gripa ob koncu vojne, ki je v mestu in neposredni okolici med septembrom in decembrom 1918 vzela 414 življenj. Edini javnozdravstveni ukrep med epidemijo je bilo enomesečno zaprtje vseh mestnih šol. Zadnja večja panika zaradi epidemije je bila leta 1972, ko je albanski romar iz Meke v Jugoslavijo prinesel črne koze. Stekla je vsedržavna akcija: v desetih dneh so cepili 1,5 milijona Slovencev. Vir: Glasilo-Ljubljana-april-2021.pdf 
|
