Obletnica potopa nepotopljive ladje

Malo več kot sto let nazaj se je okoli 2:20 zjutraj potopil kultni britanski potniški parnik, kjer je preživelo le 705 ljudi. Njegova pot pa se je začela veliko časa pred tem, saj je bila strukturna ideja potrjena že leta 1908 in izgradnja je trajala vse do 2. aprila leta 1912. Takrat je namreč največja in najbolj razkošna ladja na svetu doživela krstno vožnjo.

10. aprila, leta 1912, so se v mestu Southampton začeli vkrcavati tudi prvi potniki in naslednji dan v mestu Queenstown na Irskem. Nato pa se je opoldne, 11. aprila, Titanik odpravil čez Atlantik proti New Yorku. Med plovbo je 14. aprila ladja dobila kar šest opozoril o pojavu ledenih gor in kljub temu, da je prve dni plovbe bilo slabo vreme in ozračje hladno, jih je kapitan ignoriral.

14. aprila ob 23:40 je bila žal prepozno opažena ledena gora, ki se ji Titanik ni mogel izogniti in po trčenju je imel šest lukenj, ki niso bile večje od 1,2 kvadratnega metra. Zanimivo je dejstvo, da so se luknje zaradi pritiska povečale, za kar naj bi krivdo pripisali cenejšemu materialu. Pol ure po trku je kapitan ukazal evakuacijo in začel iskati pomoč drugih ladij. Evakuacijo so mnogi potniki razumeli kot šalo, saj so bili mnenja, da se ladja ne more potopiti. Dobro znano je, da je med evakuacijo skoraj do konca tragedije igral orkester, z namenom, da bi pomiril potnike.

Le dve uri po trku je Titanik ob 2:20 uri skupaj s kapitanom izginil v globino. Rešilo se je 705 ljudi in če bi častniki na ladji bolje poznali kapacitete rešilnih čolnov, bi lahko rešili dodatnih 500 ljudi. Potniki, ki so preživeli tragedijo, pravijo, da se je krma ladje dvignila za 45 stopinj in ker konstrukcija naklona ni zdržala, se je prepolovila. Premec se je potopil takoj, krma pa je še nekaj minut ostala nad vodo, nato pa se je potopila tudi ta.

Temperatura vode je bila okoli 2 stopinji Celzija in so bile zaradi nizke temperature možnosti za preživetje zelo majhne. Že po dvajsetih minutah na mestu potopa je zavladala smrtna tišina, saj je večina ljudi zmrznila, padla v nezavest ali utonila. Pol ure po potopitvi se je vrnil le en rešilni čoln, kateremu je uspelo potegniti 13 preživelih. Ob 4. uri zjutraj je na kraj nesreče prišla Carpahia in rešila preživele potnike.

Preživeli potniki so v New York pripluli dan po nesreči in na pomolih jih je pričakalo okoli 40.000 ljudi. Zanje je poskrbelo več dobrodelnih organizacij in v različnih skladih zbralo več milijonov funtov. Nekaj dni kasneje so začeli objavljati tudi imena preživelih in očitno je bilo, da je največ ljudi preživelo iz prvega in drugega razreda. Na primer, v tretjem razredu je umrlo kar dve tretjini otrok. Na krovu so bili tudi štirje Slovenci, od katerih sta dva preživela.

Teden dni kasneje je na kraj dogodka priplulo veliko različnih ladij, ki so želele raziskati okoliščine in poiskati trupla nesrečnežev. Našli so jih kar 328, ki so zaradi rešilnih jopičev plavali nad gladino. Med tem so se pojavile različne fotografije ledenih gora in na spodnji sliki naj bi bila tudi usodna. Po poročilu časopisov naj bi bila visoka 30, dolga 60, široka 120 metrov in naj bi se po navedbah na njej še poznala barva. Vendar pa so si poročila med seboj tako različna, da je težko oceniti prave podatke in fotografije.

Iskanje razbitine se je začelo že leto po potopitvi, vsaj z načrti in teorijami, kako bi jo ponovno dvignili na površje. Šele leta 1985 pa je francosko-ameriška ekspedicija uspela odkriti najbolj slavno razbitino na svetu in hkrati ugotovila, da je lokacija potopa oddaljena kar 21 kilometrov od zadnjega poziva na pomoč. Spoznali so, da se je ladja resnično prelomila in polje razbitin meri kar 8 x 4,8 kilometrov.

Od najdbe je razbitino obiskalo veliko naprav, ki so na površje dvignile številne ladijske predmete in so danes na ogled v muzejih. Posnetih je bilo kar nekaj filmov na temo Titanika, vendar pa je vsem znan le eden in je prejel kar 11 Oskarjev. Na stoto obletnico so ga pretvorili v 3D tehniko in naredili nekaj popravkov. Med drugim je najbolj znan popravek položaja zvezd na nebu, ko se je ladja potapljala. Potopitev kultne ladje pa ni bila zaman, saj je bila dve leti po nesreči povod za nastanek prve mednarodne konvencije o varnosti na morju.