| Po navedbah irskih in škotskih raziskovalcev naj bi odgovor ležal v socialni interakciji. Skupno delo je ljudem pomagalo preživeti, vendar pa so za druženje morali razviti večje možgane, ki jim je omogočalo obvladovati vse družbene kompleksnosti. V računalniškem modelu so simulirali človeške možgane, ki omogočajo mreži nevronov, da se razvijajo in odzivajo na vrsto družbenih izzivov. Naredili so dva scenarija. Prvi predstavlja partnerja, ki sta naredila kriminalno dejanje in ju je ulovila policija. Vsak od njiju se je moral odločiti, če bo pričal proti drugemu ali ne. V drugem scenariju sta bila dva posameznika zaprta v zasneženem avtomobilu in sta se odločala ali bosta sodelovala pri izkopu ali le čakala, da bo to storil drugi. Pri obeh scenarijih je prevladovala sebičnost. 
|
| Raziskovalci so ugotovili, da bolj kot so možgani razviti, bolj se je vsak posameznik odločal za sodelovanje. Ljudje danes vedno bolj sodelujemo v večjih skupinah in so za to potrebne kognitivne sposobnosti, ki omogočajo sledenje ostalim članom ter njihovim dejanjem, ki vplivajo na nas. Sodelovanje pa ima tudi preračunljivo stran in jo imamo zaradi vzajemnosti. Če boste sodelovali z nekom in bo ta goljufal, se boste naslednjič lahko odločili drugače in zavrnili sodelovanje s to osebo. To v enostavnem pomenu pomeni, da moramo najprej sodelovati, da bomo prejeli možnost sodelovanja tudi v prihodnosti. Skupinsko in trdo delo napajajo drug drugega in sodelovanje v kompleksnih družbah lahko popeljejo do evolucije razvoja možganov. In višja kot je inteligenca v skupinskem delu, višja je bila tudi stopnja sodelovanja. 
|
