Ni sramota obogateti, sramota je umreti bogat

Nemška trgovska veriga dm je po marsikateri stvari drugačna od današnjih liberalnokapitalističnih podjetjih. Plače v trgovinah so dobre, skupaj jih je 14 in zaposleni prejmejo štiri pakete  z izdelki podjetja letno. In ko je podjetje doseglo nivo kapitalizma s človeškim obrazom, je svet ostal zaprepaden z novico, da bo lastnik podjetja, Götz Werner, svoje celotno premoženje poklonil dobrodelni organizaciji. S tem je potrdil tisto kar so mnogi, ki ga poznajo, govorili. Werner je zelo neobičajen človek in zato niti ni čudno, da je njegovo podjetje tako uspešno. Sam je vse skupaj potrdil z naslednjimi modrimi besedami: "Ni sramota obogateti, sramota je umreti bogat".

Ocenjuje se, da je njegova vrednost premoženja večja od milijarde evrov, katere bi v slučaju smrti nasledilo njegovih sedem otrok. Svojim otrokom je omogočil kvalitetno izobraževanje in jim postavil temelje, da lahko tudi samo obogatijo. Otroci imajo pravico za dober začetek življenja, ne pa da jim starši omogočajo blagostanje celo življenje. Še ena modra misel, s katerimi je lastnik dm ponovno pokazal svoj neobičajen način pogleda na življenje.

Večina svetovnih bogatašev se ne odreka svojega denarja, kar je pokazal tudi slab odziv na pobudo ameriških milijaderjev Billa Gatesa in Warrena Buffeta. Svetovnim milijarderjem sta namreč javno sporočila, da naj se odrečejo polovici svojega premoženja v korist dobrodelnih organizacij, vendar ju je večina zavrnila, češ da že tako ali tako veliko darujejo v dobrodelne namene. Strokovnjaki so si ta razlog obrazložili tako, da je gobalna recesija ustrašila tudi tiste najbogatejše. Veliko podjetij so v recesiji zaposlenim zmanjševali plače in njihove delovne pravice. Werner pa je dokazal, da so podjetja z zadovoljnimi zaposlenimi uspešnejša in danes je dm ena redkih podjetiij, kjer so se prihodki v recesiji celo povečali.

Götz Werner je tudi avtor knjige "1000 evrov za vsakega", kjer trdi, da bi moral vsak državljan dobiti osnovni prihodek tisoč evrov, saj bi bil tako svobodnejši ter kreativnejši. Kritiziral je tudi sistem javne pomoči v Nemčiji, saj meni, da se združuje pomoč za dolgoročno zaposlene in siromašne ter ga pojmoval z zaporom za poležavanje doma. Po njegovem ta sistem krši ljudske pravice.